Kršitve pravic delavcev
30 julij 2010 ob 00:00Ko smo že mislili, da je Slovenija dežela, kjer se človekove pravice in posledično tudi pravice delavcev spoštujejo so začele deževati novice o neplačanih prispevkih, neizplačanih plačah in ostalih kršitvah. Kdo je kriv, da do takšnih kršitev prihaja in kdo naj bi odgovarjal?
Kršitev pravic delavcev je vsak dan več, zdi se kot, da smo udarili ob tla in imamo dve možnosti ali bomo izkopali luknjo in težave poglobili ali bomo težave rešili in vzpostavili sistem v katerem se v prihodnje takšne kršitve ne bodo ponavljale. Kdo je kriv, da kršitve sploh nastanejo, delodajalec, država ali delavec sam.
Edina krivda, ki jo nosi delavec je slučajnost, da se je znašel v takšnem položaju, torej za nastanek situacije ni kriv, krivi so drugi in sicer delodajalci in državni mehanizem. V popolnem svetu, bi delavec za svoje delo prejel plačilo ne glede na to, ali bi to od delodajalca zahteval zakon ali ne, ker bi bila moralna odgovornost delodajalca, da plača opravljeno delo. Ampak v Sloveniji je težava ravno v tem, delodajalci vse bolj pozabljajo in izgubljajo, da imajo močno vlogo v družbi. Družbena in moralna odgovornost managerjev je slovenskim managerjem vse bolj tuja.
Arogantnost in brezvestnost managerjev podjetij v katerih so se kršitve dogajale in se še vedno dogajajo presega vse meje sprejemljivega. Nesmiselno je, da v podjejtu nosi breme slabega stanja podjetja le en del zaposlenih med tem, ko se preostali zaposleni še vedno razvajajo ob ugodnostih. Slabo stanje podjetja je v veliki meri odvnisno od slabih odločitev poslovodstva ali njihovega neučinkovitega odzivanja na spremebe na trgu, zakaj torej ne prevzamejo krivde in ne odgovarjajo tudi z vidika lastnih pravic.
Kdo naj ukrepa da se pravice delavcev zavarujejo je vprašanje, kjer odgovorni hitro začenejo kazati s prstom drug na drugega. Do kršitev pravic delavcev sploh ne bi smelo prihajati, zato je najbolj pomembno, da se celotna družba usmeri k spoštovanju lastnosti managerjev, ki izhajajo tudi iz njihove osebnosti. Čut za socialno odgovornost in čut za odogovrnost managerjev je postala že skoraj nepomembna pri ocenjevanju dobrih managerjev, kar pomeni posledično, da so pomembne le številke pri dobičku.
Družbena odgovornost managerjev bi poleg urejenih razmer znotraj podjetja v naše gospodarstvo prinesla tudi napredek, saj bi se v podjetjih spremenil način razmišljanja iz zniževanja stroškov za vsako ceno v zadovoljstvo zaposlenih, iskanje novih idej, razvoj izdelkov in razvoj delovnih procesov, v takšnem podjetju pa ni prostora za kršitve delovno pravne zakonodaje.
Arogantnost in brezvestnost managerjev podjetij v katerih so se kršitve dogajale in se še vedno dogajajo presega vse meje sprejemljivega. Nesmiselno je, da v podjejtu nosi breme slabega stanja podjetja le en del zaposlenih med tem, ko se preostali zaposleni še vedno razvajajo ob ugodnostih. Slabo stanje podjetja je v veliki meri odvnisno od slabih odločitev poslovodstva ali njihovega neučinkovitega odzivanja na spremebe na trgu, zakaj torej ne prevzamejo krivde in ne odgovarjajo tudi z vidika lastnih pravic.
Kdo naj ukrepa da se pravice delavcev zavarujejo je vprašanje, kjer odgovorni hitro začenejo kazati s prstom drug na drugega. Do kršitev pravic delavcev sploh ne bi smelo prihajati, zato je najbolj pomembno, da se celotna družba usmeri k spoštovanju lastnosti managerjev, ki izhajajo tudi iz njihove osebnosti. Čut za socialno odgovornost in čut za odogovrnost managerjev je postala že skoraj nepomembna pri ocenjevanju dobrih managerjev, kar pomeni posledično, da so pomembne le številke pri dobičku.
Družbena odgovornost managerjev bi poleg urejenih razmer znotraj podjetja v naše gospodarstvo prinesla tudi napredek, saj bi se v podjetjih spremenil način razmišljanja iz zniževanja stroškov za vsako ceno v zadovoljstvo zaposlenih, iskanje novih idej, razvoj izdelkov in razvoj delovnih procesov, v takšnem podjetju pa ni prostora za kršitve delovno pravne zakonodaje.